OPIS POTI
Pot se začne v Pobičih (Povici) (350 metrov nadmorske višine), zaselku pri Na Bili (Resiutta), se vije po dolini, ki jo je oblikoval potok Resartico ter omogoča pozornemu izletniku, da opazuje nekatere pomembne geološke in botanične značilnosti. Pot (rumena markacija) se nadaljuje sedaj na desni, sedaj na levi strani potoka, skozi pokrajino s tipično vegetacijo Julijskih Predalp. Ko prispete na višino 570 m, se vam ponujata dve, enako zanimivi možnosti. Prva možnost je primerna za tiste, ki so pripravljeni vložiti nekaj truda, da si lahko ogledajo in se sprehodijo po izjemno sugestivnem in divjem okolju. Ko boste hodili po meliščih in bukovih gozdovih, vmeščenih v stroge kulise kamnitih katedral, pravzaprav hodite po sledovih rudarjev, ki so še pred nekaj desetljetji kopali bituminozne skrilavce v gori Lopič (Monte Plauris). Ta pot vas pripelje prav do ostankov njihovih zavetij, od koder se z manjšim naporom pride do opuščenega rudnika. Če imate s seboj električno svetilko, si brez strahu lahko ogledate prve rove in uživate v prekrasnem razgledu iz votlin, ki prebadajo stene gore. Tu sedaj neovirano kraljujejo gamsi.
Manj naporna, vendar prav tako zanimiva je pot, ki vas od izvira popelje v dolino, vzdolž trase starega vodovoda. Obiskovalec te poti ima na začetku vtis, da se nahaja na opremljeni visokogorski poti, z izpostavljenimi prehodi, varovalnimi jeklenicami in kratkimi odseki skozi galerije. Tudi rastlinstvo je alpinskega tipa, četudi je nadmorska višina precej zmerna.
Nazadnje vas dolgi in sproščujoči odseki poti na višini popeljejo proti dolini, skozi gozdove črnega bora. Zadnji odsek poti ponuja izjemne panoramske razglede in je začrtan skozi pašnike, brezove sestoje, veličastna bukovja, zaključi pa se v Pobičih (Povici).

RASTLINSTVO
Dolina potoka Resartico razkriva kompleksen značaj z vidika naravnega okolja, zanjo so značilni številni in različni biotopi, ki pozitivno vplivajo na pestrost florističnega bogastva. Pozorni opazovalec, ki se spehodi po poti, ima možnost, da osebno preveri raznolikost obstoječega rastlinskega sveta. Območje lahko povsem upravičeno smatramo za pravi naravni botanični park. Pomembni in najbolj edinstveni biotopi so na zemljevidu spoznavanja okolja označeni kot botanično zanimive točke, kjer je možno zelo natančno spoznati najpomembnejše značilnosti ratlinstva.
V celoti gledano se tu prisotni rastlinski svet odlikuje po velikem številu gorskih vrst, številne od teh je možno najti tudi na posebej nizkih nadmorskih višinah, kot velja na primer za planiko   (Leontopodium alpinum), opaženo na višini približno 650 m nad morjem.
V borovju z avstrijskim črnim borom je v gozdni podrasti med grmičastimi rastlinskimi vrstami zlasti izstopajoče prisotna spomladanska resa (Erica carnea), dišeči volčin (Daphne cneorum) in dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), medtem ko je manj običajna žarkasta košeničica (Genista radiata), ta paleotropska stročnica iz dobe pred kvartarjem, je občasno prisotna vzdolž predalpskega loka v precej omejenih zavetnih območjih, saj gre za submediteransko vrsto, ki ljubi sonce in toploto.
Bukovi gozdovi, ki jih lahko uvrstimo v ilirski tip zaradi prisotnosti trilistne vetrnice (Anemone trifolia), poleg tega tudi kovačnika, navadnega mokovca (Sorbus aria), navadnega nagnoja (Laburnum anagyroides), so v podrasti bogati z lilijevkami in kukavičevkami.
Najbolj zanimivi biotopi so skalnati, kot so veliki balvani na dnu doline, ki jih je kolonizirala polegla medvejka (Spiraea decumbens) in vertikalne skalne stene, ki v razpokah gostijo avrikelj (Primula auricola), mesojedo alpsko mastnico (Pinguicola alpina), šopastega repušnika (Physoplexis comosa) in rumeno milje (Paederota lutea), zadnja se omejuje na posamezne lokacije z visoko vlažnostjo ozračja.
V okolici sirarnice Nos, ki je pogozdena s smreko, so v združbi opazni posamezni primerki grmaste tise (Taxus baccata) in velikega jesena (Fraxinus excelsior).
Končni del poti prečka opuščen pašnik, v katerem je opazen pojav ponovnega ogozdovanja s črnim borom in brinom (Juniperus communis).

ŽIVALSTVO
V dolini prisotne živalske populacije so tipične za predalpska okolja. 
Med kopitarji gre še posebej opozoriti na gamsa in srnjaka. Ptice zastopajo različne vrste koconogih kur, dnevne in nočne ptice ujede, žolne in penice iz redu ptic pevk. Številne vrste plazilcev najdejo tu idealne okoljske pogoje zahvaljujoč vodam potoka. Dvoživke zastopajo močeradi, pupki in krastače, plazilce pa gad, modras, smokulja, belouška in črnica.

VEGETACIJA
Za stisnjeno dolino potoka Resartico je značilna pokrajina z zelo pisano in raznoliko vegetacijo, kjer najdemo tipične rastlinske združbe vzhodnih Predalp. Kot je prikazano na zemljevidu za spoznavanje okolja, so prisotne obsežne gozdne združbe, v katerih prevladuje avstrijski črni bor (Pinus nigra ssp. austriaca). Te se nahajajo na najbolj strmih in ostrih pobočjih. Celotna Rezijanska dolina velja za območje črnega bora, zlasti zaradi klimatskih pogojev povezanih z veliko količino dežja. V biogeografskem smislu velja črni bor v sedanjem času za vrsto, ki gravitira k ilirsko submediteranskim vrstam. Ko postanejo pobočja gora manj strma ali se odprejo planote, postane dominantna gozdna vrsta bukev (Fagus sylvatica), ki se združuje s črnim gabrom (Ostrya carpinifolia) in malim jesenom (Fraxinus ornus) ter oblikuje toploljubno bukovje, na višjih legah pa se združuje z gorskim javorom (Acer pseudoplatanus) in ostrolistnim javorom (Acer platanoides) v mezofilno bukovje. Na višjih nadmorskih legah in tam, kjer okoljski pogoji ne dopuščajo razvoja gozda, so prisotne obsežne pionirske populacije grmičevja z ruševjem (Pinus mugo), sonceljubim iglavcem, ki zelo dolgo živi in ima najraje karbonatne litosole. Vzdolž dolinskega dna so omejeno prisotne enako stare populacije umetno naseljene smreke (Picea excelsa), ki pa so z ekološkega vidika v negotovem stanju, saj je smreka v obravnavanem območju dejansko tujek in je samorodno prisotna le v posameznih primerkih.
Potok Resartico določa vzdolž svoje poti okoljske pogoje zaradi obilne razpoložljivosti vode, kar omogoča vzpostavitev obrežnega pasu dreves in grmičevja, v katerem uspevajo vodoljubne vrste kot so siva jelša (Alnus incana) in različne vrbe.

GEOLOGIJA
Geološke tvorbe, ki prihajajo na dan v dolini potoka Resartico so sedimentarnega izvora in zajemajo dolomitno kamnino in dachsteinski apnenec. Obe kamnini sta iz zgornjega triasa.
Spodnji del pobočij v dolini je prekrit z odloženimi materiali iz obdobja kvartarja, ki tvorijo plasti in stožce iz drobirja ter z akumulacijami iz plazov.
Glavni dolomit iz norijske stopnje je najbolj razširjena kamnina v območju: vsa dolina potoka je izdolbljena v to kamnino. Gre za dobro razslojen dolomit, bele oziroma bolj ali manj temno sive barve, ki je bil odložen pred približno 200 milijoni let v okolje nizkih in obsežnih morskih  plitvin, ki so se počasi in postopoma nižale.
Za to obliko so značilne številne diaklaze in različni sistemi razpok, zato se na strmih pobočjih pogosto odlomijo bloki in skalni plazovi.
Vzdolž nekaterih prelomov je zaradi intenzivnih tektonskih pojavov dolomit spremenjen v zelo razdrobljeno kamnino (kataklazit), na katero delujejo intenzivni procesi erozije in površinske degradacije, ki sprožijo nastanek obsežnih akumulacij (stožčaste oblike in plasti iz drobirja). 
Vršni deli Javorja (Monte Lavara) in Lopiča (Monte Plauris) so sestavljeni izmenjaje iz belih in sivih kompaktnih apnencev, bolj ali manj dolomitnih, ki jih je možno uvrstiti po nastanku v dachsteinski apnenec retijske stopnje.

FOSILI
Fosili so ostanki živalskih in rastlinskih organizmov, ki so živeli v preteklih geoloških dobah, kakor tudi kakršnakoli sled njihovega obstoja, kot na primer odtisi nog, sledovi prehodnih poti, sledovi bivališč, jajca, ostanki obrokov ali iztrebki.
Fosili so rezultat zelo kompleksnega procesa, imenovanega fosilizacija.
Med diagenetskim procesom, v katerem so nastale dolomitne kamnine (pretvorba apnencev v dolomite skozi proces zamenjave enega dela kalcijevih ionov z magnezijevimi ioni), je bil večji del v izvirnih sedimentih prisotnih ostankov organizmov uničen, zaradi česar je v novi kamnini malo fosilov, zato je zaporedje tvorbe glavnega dolomita siromašno s fosili.
Skoraj vsi fosili, ki so vendarle bili odkriti, pripadajo školjkam, natančneje megalodontnim školjkam in dicerocardium školjkam, katerih velikost sega od centimetra do preko pol metra. Možno je najti tudi polže, pomešane z odtisi alg. 
Od nevretenčarjev se je ohranil samo notranji model, ki je nastal potem, ko so sedimenti napolnili votline, se nato spremenili v trdo kamnino in sedaj predstavljajo točno kopijo notranjega dela školjke živali.
Bituminozne leče, vrinjene v dolomitno kamnino in prisotne v bližini starega rudnika, vsebujejo nedoločljive ostanke ribjih fosilov.

RUDNIK
V zgornji dolini potoka Resartico, na vzhodnih pobočjih Lopiča (Monte Plauris) se na nadmorski višini 995 m nahaja star rudnik, v katerem so rudarji iz Na Bile (Resiutta) in okolice v prvih desetletjih 20. stoletja v več poskusih pridobivali iz bituminozne leče, vrinjene med dolomitne kamnine glavnega dolomita, rjav in lahek mineral s školjkastim razlomom in visokim deležem hlapljivih sestavin. Rudnino so z žičnico prevažali v dolino. Pod ruševinami bornih barak, ki so nudile zavetje rudarskim delavcem, je še danes opaziti ostanke žičnice.
Rudnino so nato destilirali v vasi Na Bili (Resiutta) v obratu, ki se nahaja na levi strani potoka Rezija (Resia), nad samim naseljem. Iz rudnine so pridobivali nekatera težka mineralna olja, za gorivo pa so uporabljali pline, ki so se sproščali med samo destilacijo. Pridobivali so tudi ihtiol, ki se je uporabljal kot zdravilo. 
S pomočjo električne svetilke si je možno ogledati vhodni del rudnika, do pregrade, ki je posledica plazu.