Kadin (Monte Cadin) predstavlja enega glavnih vrhov v pogorju Muzcev (Musi). Dviga se v najbolj zahodnem predelu grebena in je tesno povezan z gorskim masivom Lopiča in Javora (Monte Plauris in Monte Lavara). Predlagana pot teče po južnem pobočju gore, v hidrografskem bazenu potoka Ter (Torrente Torre) (Občina Bardo - Lusevera). Tura je predvsem v predelu pod samim vrhom precej zahtevna in vam omogoča opazovanje starih zapuščenih pašnikov, v katerih poteka ponovno razraščanje grmičastega in drevesnega rastlinstva, predelov skalnih izdankov, ki hitro razpadajo, suhih gorskih travnikov, prepadov in kraških globeli na liniji grebena. Čeprav se okolje, v katerem poteka tura, nahaja v enem najbolj deževnih območij Evrope, pa je celovito gledano precej sušno. Kjer pa se voda uspe obdržati in pokazati na površju, ustvarja pokrajino neprimerljive in prvinske lepote (takšen je primer potoka Zaturan). Ob poti je možno opazovati redke rastlinske vrste in odkrivati izjemno zastopanost vrst plazilcev. Prav tako nudi enkratna odkritja opazovanje ptic.

ČASI
Iz vasi Tanataviele do vrha Kadina (Monte Cadin) vas bo tukaj opisana pot pripeljala v približno 3 urah in 30 minutah, če ohranite ustrezno hiter ritem hoje. Za povratek boste potrebovali približno 2 uri. Skupen čas hoje torej ne bi smel preseči 6 ur.

VIŠINSKA RAZLIKA
Najvišja nadmorska višina, ki jo dosežete na tej turi, znaša 1818 m in sicer je to vrh gore Kadin (Monte Cadin). Ker se kraj izhodiščne točke nahaja na višini 627 m nad morjem, je skupna višinska razlika torej 1191 m.

SEZONA
Med poletno sezono je turo možno opraviti brez posebnih ukrepov, čeprav priporočamo, da se izogibate hoji med najbolj vročimi urami dneva. Pozimi pa morate obvezno imeti s s seboj primerno opremo (dereze, capin in krplje), da se po zasneženih pobočjih lahko varno vzpenjate in je oprijem na podlagi boljši. Odsvetujemo, da izlet opravite v času taljenja snega, saj se zaradi strmega naklona in znatnega osončenja pobočij, precej pogosto sprožajo nevarni snežni plazovi. Poleg tega morate biti izjemno pozorni, ko dospete do vznožja sten, ki tvorijo grebensko linijo: pogosto se odkrušijo veliki kamni, ki lahko predstavljajo resno nevarnost za izletnika.   

OPREMA
Zadostuje običajna izletniška oprema, čeprav je zelo priporočljiva uporaba palic za hojo, ki olajšajo vzpenjanje po zelo strmem terenu. Zaradi prisotnosti klopov vrste lxodes (ne le, da so nadležni, pač pa tudi prenašajo lymsko boreliozo) in dokaj pogostih gadov, priporočamo dolge hlače. Enak previdnostni ukrep je koristen tudi za zaščito pred nadlego zaradi številnih krvosesnih insektov na travnikih

TURA
Iz vasi Tanataviele, nadmorska višina (627 m) krenete po poti CAI 709, dobro označeni z lokalnimi oznakami. Toponim odraža stanje ozemlja, ki povezuje različne narode in kulture: furlansko obče ime "taviele" nosi pomen 'obdelana zemlja, podeželje', slovenski prislov "ta" in predlog "na" se spojita z izvirnim imenom in nosita pomen 'tam gori'. Dostop na pot je zaprt z železnimi vrati, ki so vedno zaprta: zato se morate odpraviti po stezi na levi strani, ki vam omogoči, da se izognete nepotrebni oviri. Po nekaj minutah hoje pridete do bistrega potočka. Pametno si je napolniti čutaro, saj je to edina priložnost za oskrbo s pitno vodo. Pot se nadaljuje po območjih v fazi pogozdovanja ter območjih precej krušljivih skalnih izdankov v glavnem po grapah, v katerih se pionirska vegetacija le stežka uveljavlja. Naklon je zmeren, ne pretiran in vas fizično pripravi za naporen vzpon na vrh Kadina (Monte Cadin).

V tej začetni fazi izleta prevladuje skalnat izdanek, ki ga deloma prekinjajo sušnati travniki in mlajši gozdni sestavi omejenega obsega. Kadin (Monte Cadin) je z vidika kamnin zgrajen predvsem iz dolomitskih apnencev norijske dobe, ki so sami po sebi dokaj krhljive kamnine: ta dejavnik, združen z visoko stopnjo deževnosti, povzroča veliko nestabilnost in ranljivost pokrajine. Za okolje so značilna prepustna tla z dobro južno izpostavljenostjo, ter pogost pojav močnega deževja. Zaradi takšnih pogojev v vegetaciji prevladujejo spomladanska resa (Erica herbacea), lepljivi lan (Linum viscosum), ruševje in žarkasta košeničica (Genista radiata). Kjer, nasprotno, tla bolje zadržujejo vlago, raste črnikasti sitovec (Schoenus nigricans), močvirska samoperka (Parnassia palustris) in občutljiva alpska mastnica. V območjih blažjega naklona terena, kjer se je obdržala plast humusa, se je uveljavila vegetacija, ki jo v glavnem tvorijo bukev in črni gaber, katerim se pridružijo drugi toploljubni elementi kot mali jesen (Fraxinus ornus) in puhasti hrast (Quercus pubescens). V zelnatem sloju gozda so precej pogosti pisana vilovina (Sesleria varia), beli šaš (Carex alba), dišeči Salomonov pečat (Polygonatum odoratum), temnordeča močvirnica (Epipactis atrorubens), trilistna vetrnica, jetrnik (Hepatica nobilis), spomladanski grahor (Lathyrus vernus), lepljiva kadulja (Salvia glutinosa), navadna smrdljivka (Aposeris foetida). Znatna osončenost, prisotnost zavetij ter geografska umestitev so tisti dejavniki, ki so prispevali k naselitvi številnih vrst plazilcev. Zelo pogosti so pozidna kuščarica, slepec, zelenec in smokulja. Prav tako najdemo, le redkeje, pisano poljarico, navadnega goža, gada in modrasa. Nad območjem se redno spreletavajo navadna kanja, sršenar in skobec. V mrzlih mesecih je posebej zanimiva prisotnost brgleza, ki ga je možno opazovati nad grapami. Med sesalci naj opozorimo na gozdno rovko, kuno belico in redko divjo mačko.

Po približno 1 uri hoje prispete do planine Tam za Topolom (Plan di Tapou) (dendrološki toponim: izvira iz slov. "topol"='pioppo'), sedaj že opuščen pašnik, kjer naletite na razpotje (nadmorska višina 875 m): kreniti morate po poti, ki se dviga v desno stran (označena z napisom "decollo" ali vzletišče, saj privede jadralne padalce na odprto območje, s katerega je možno vzleteti) in pri tem prečkati gosto drevesje, sestavljeno predvsem iz lesk. Teren je tukaj dokaj vlažen in naklon pobočja se povečuje, zato postane vzpon precej naporen, čeprav je pot speljana v senci.

Območje je v fazi hitrega ogozdovanja, razširjajo se tako listopadne vrste, ki se naselijo spontano, med njimi breza in gorski javor (Acer pseudoplatanus), kot tudi umetno zasajeni  iglavci kot sta smreka in macesen. Tla so pretežno sestavljena iz morenskih nanosov, zaradi katerih je okolje precej vlažno. Prehajanje iz travnika v gozd spodbuja tudi naselitev številnih vrst majhnih ptic, ki si zgradijo gnezdo v gosti vegetaciji in se prehranjujejo na opuščenih travnikih. Med temi naj omenimo ščinkavca, zelenca, kalina, malega srakopera, najmanjša pa je črnoglavka. Številne so sinice, med katerimi izstopa čopasta sinica (Parus cristatus), ki tu gnezdi. Prisotnost plodonosnih rastlin privablja različne vrste sesalcev kot so veverica, podlesek, polh, belonoge miši, lisica, jazbec ter, dokaj pogosto, srnjak in merjasec.

Pot okrog zahodnega pobočja Topola (Monte Tapou) (1100 m) zahteva nekaj časa, vendar je trud poplačan s prekrasnim pogledom na sotesko Dol po Meji (Valle di Musi) ki jo je vrezal potok Meja (Mea - ime potoka izvira iz narečnega izraza "méa, meja", ki pomeni 'plaz, strm teren'). Okolje, ki ga zagledate pred seboj, je težavno in presunljivo lepo, zanj so značilne gole in kamnite stene južnega pobočja Muzcev (Musi) ter gost bukov gozd na severnem pobočju Viškorške gore (Gran Monte). V nadaljevanju se pot hitro vzpenja in gre preko travnikov, ki so ravno tako v fazi ogozdovanja ter preko nekaj predelov z ruševjem. Med vzponom lahko opazujete nedavne vojaške postojanke, majhne jarke, razmeščene v polkrogu in izkopane zaradi obrambe pred morebitnim napadom pešadije iz smeri doline.

Na teh travnatih, strmih in sušnih površinah niso redka zanimiva botanična odkritja. Vzdolž ob poti cveti Clusijev svišč (Gentiana clusii), pomladanski jeglič (Primula veris), navadna kamnica (Aethionema saxatile), plazeči petoprstnik (Potentilla reptans), dvolistna morska čebulica (Scilla bifolia), dišeči Salomonov pečat, blagodišeči teloh (Helleborus odorus), podlesna vetrnica (Anemone nemorosa), alpski kosmatinec, bleda kukavica (Orchis pallens). Razširjenost vrst, ki so tipične za okolje zelnatega gozdnega sloja, dokazuje, da so ti travniki delo človeških rok in so nastali šele nedavno. Dokaj pogosto srečamo tudi živorodno kuščarico in modrasa. Od konca aprila do začetka maja se v paradi razkazujejo divji petelini iz družine koconogih kur, ki v zadnjih letih postajajo vse manj pogosti. Prisotni so tudi precej redki kosci, vriskarice in drevesne cipe.

Po približno 1 uri hoda od planine Tam za Topolom (Plan di Tapou) pridete do poti z oznako CAI 740, ki pelje do sedla Stiliza (nadmorska višina 1375 m). Po še 1 uri hoje pridete do prvih kamnitih sten, po približno desetih minutah pa vam nadvse dobrodošla jeklenica omogoči še zadnji napor, da dosežete greben. Še 10 minut hoje vas pripelje do sedla Stiliza (nadmorska višina 1790 m: iz slovenske besede "Stilice"='stopnice'). Globok vtis naredi na izletnika ta pusta in divja pokrajina, kjer prevladujejo strme stene in kraške globeli. Na sedlu zapustite pot CAI in se usmerite levo proti vrhu Kadina (Monte Cadin) (furlansko "cjadìn", iz latinskega Catinus, ki pomeni 'krnica, kamnita kotanja' ). Bodite izjemno pozorni pri prečenju gorskega grebena (premagati morate še nekaj predvrhov, preden dosežete glavni vrh z nadmorsko višino 1818 m).

Med skalovjem izstopa cvetoča avrikula (Primula auricula), kateri delajo družbo karnijska zvončica (Campanula carnica), skalna špajka (Valeriana saxatalis), Burserjev kamnokreč (Saxifraga burserana ), skalna kernerjevka (Kernera saxatalis) in razširjena spomladanska resa. Iz tega ugodnega položaja vidite krožiti planinskega orla, planinskega hudournika, krokarja in kakšno planinsko kavko. Med majhnimi pticami opazite prisotnost šmarnice. Travniki so gosto poseljeni s snežnimi voluharicami, medtem ko je najbolj značilen sesalec tega okolja gams, vendar je bilo za to vrsto potrebno izvesti "restocking", ki naj bi spodbudil hitro povečanje populacije tega kopitarja: nedavno je zavod parka naselil na južno pobočje Muzcev (Musi) kakih deset gamsov, pripeljanih iz parka Parco delle Alpi Marittime, ki se pridružujejo drugim gamsom, izpuščenim v naravo na različnih območjih Lopiča (Monte Plauris).

Povratek na izhodiščno mesto je po isti poti kot vzpon. Ko prispete do razpotja poti z oznakami CAI 709 in 740 (nadmorska višina 1375 m) po približno 1 uri hoje, greste naprej po stezi na levi (markacija 740). Pot se hitro spušča po rebri, imenovani Tasaiebomenta, na kakšni točki je morda spremenjena zaradi ponavljajočih se snežnih plazov, ki se sprožajo v teh globokih dolinah. Strm naklon pobočja omogoča, da v kratkem času dospete do lokacije, ki je v fazi ogozdovanja in kjer se skalni izdanki prikazujejo samo v soteski potoka Zaturan ('za' pomeni 'zadaj', osnova "turan" izvira iz slovenske besede "tùren" oziroma 'stolp'). Morda je prav to najbolj sugestivno okolje na tej turi, najbolj slikovita podoba celotnega izleta, če upoštevamo divjo nepriljudnost tega kraja.

V izjemno vodoprepustnem okolju za kakršnega se izkaže masiv Kadina, je prisotnost površinskih vod zelo pomemben dejavnik za različne vrste živali kot so navadni močerad, navadna krastača, sekulja, belouška, povodni kos in povodna rovka.

Po prečkanju potoka, se sprehodite skozi nasad iglavcev in zelo hitro dospete do izhodiščnega mesta.

Carta topografica per escursionisti, scala 1:25.000. Foglio 026 Prealpi Giulie (Topografska karta za izletnike – merilo 1:25.000 - List 026)
Valli del torre. Edizioni Tabacco. (Terske doline. Založnik Tabacco)
Turo sta začrtala Tiziano Fiorenza in Maurizio Dondolo.
Zahvaljujemo se Lucianu Michelizza za prijazno sodelovanje.