Vestnik Parka Julijskih Predalp ŠT. 1, junij 1998, str. 2
(Turo začrtal A. Buttolo)

Eden najbolj izjemnih in osupljivih vidikov apnenčastih gora so naravna okna, izdolbljena v skalo. Ta pojav ni zelo pogost, prisoten pa je tudi v naših gorah, kjer so izdolbine včasih prekrite s skalami debeline le nekaj metrov, ki predstavljajo prave, bolj ali manj široke naravne oboke, drugič spet so izdolbine prekrite z bolj mogočnimi sloji. V regiji Furlanija Julijska krajina je več primerkov takšnih oken, med najbolj znanimi naj omenimo najprej v Karnijskih Alpah odprtine v gori Creta Forata, v takoimenovanih Dolomiti Pesatine ter v pogorju Bivere (M.te Bivera) vzdolž Cresta Forada. V Julijskih Alpah, pogorje Strme Peči (M.te Cimone), obstaja okno v bližini škrbine Forca de la Puartate. V drugo skupino oken po svoji morfologiji spadajo votline kot je tista v bližini gore Capolago – Karnijske Alpe / pogorje Volaia ali tisto na Prestreljeniku (Monte Forato) – Julijske Alpe / Kaninsko pogorje. Podoben tej zadnji kategoriji, vendar veliko manj znan je hodnik, izdolbljen v trdnem dachsteinskem apnencu, ki se nahaja le malo pod grebenom, s katerim sta združena vrhova višine 1855 in 1844 v verigi znani pod imenom Muzci. Odprtine ni možno uporabiti za prehod, zlahka pa jo dosežete s severne strani, medtem ko se na nasprotni strani spušča v strmo grapo.

Obisk okna omogoča opazovanje in občudovanje zelo raznolikega kraškega sveta, z brezni, požiralniki, dolinami in škrapljišči, ki so bili predmet nedavnih zelo uspešnih speleoloških raziskovalnih odprav.

Seveda pa izlet ponuja tudi možnost drugačnih vrst zanimivega raziskovanja in opažanj iz sveta flore in favne. Poslušate lahko melodično petje vrtne penice ali sladko žgolenje sive pevke ali mlinarčka, prav tako slišite ostro sikanje svizcev ali ne tako redkih gamsov. Kar zadeva trave, se oči naužijejo pogleda na Traunfellnerjevo zlatico in Kernerjev mošnjak ali na dvobarvno alpsko madronščico. Na toplejših mestih naletite tudi na čudovito bohinjsko peruniko. V rezijanščini se votlina imenuje Zavuotle, medtem ko je v furlanščini znana kot La Mont Forade. Za dostop do okna je najprimernejši vzpon v pozni pomladi ali na začetku jeseni, četudi je poletna vročina včasih huda, pa nudi ogled naravnega okna nenavadno doživetje.

OPIS DOSTOPA

Na skrajnem vzhodnem koncu krniškega sedla (Sella Carnizza), na strani, kjer stojijo staje Njivica (Gnivizza), krenete po ozki stezi, ki se proti jugu vzpenja po gozdnem pobočju navzgor. Dospete do ostankov vojaškega objekta na višini 1140 metrov, nato v rahlem vzponu prečkate na desno stran do višine 1170 m, kjer se pot ostro preusmeri v levo. Steza je slabo razvidna, zato morate slediti tudi zbledelim oznakam vzdolž večjega dela poti, držite se v bližini linije, po kateri se spreminja naklon pobočja. Na višini 1190 m prečkate površinski jarek, po katerem se vzpnete do konca, nato pa zavijete levo in se izogibate žlebastim ploščam. Po komaj razvidni poti se skorajda naravnost navzgor dvignete do višine 1340 m, do podnožja strme in z grmičjem porasle majhne skalne stene. Zaobidete jo po desni, kjer morate prečkati prvo prodnato kotanjo. Nadaljujete po ravnem še naprej proti desni, pot vas pelje mimo jame, ki v primeru slabega vremena služi kot zatočišče.

Ko pustite za seboj tabor speleologov, se začne dolga prečna pot z nekaj vzponi in spusti, ki teče ob vznožju nizke skalne stene. Takoj ko je možno, zavijete v levo in pridete do majhne gredine na višini 1520 m, na robu dolgega prodnatega usada. Zgoraj zagledamo skale kvadratnih oblik. Po krajšem spustu in nekaj serpentinah pridemo do teh skal na višini 1565 m. Na nekatere teh skal so še sedaj naslonjeni borni ostanki zelo skromnih pastirskih zavetij, ki so bila kmalu po letu 1890 za vedno opuščena. S kratkim vzponom pridete do krnice s skalovjem raznoraznih dimenzij, ki ga obidete po severni in vzhodni strani. Po par zavojih pridete do začetka melišča, kjer je konec označene steze – le-ta zavije v desno in vas v približno 20 minutah privede do zanimive razpoke, znotraj katere je skrit kipec Marije zavetnice lovcev (do tu – razpotje – traja pot 2,00 uri). Na levi strani je nejasna speleološka sled, označena z rdečimi oznakami, ki jo mirno spreglejte in nadaljujete direktno proti vrhu (sedaj ste na višini 1675 m), po nekakšni stezici, skriti med skalami. Na višini 1750 m dospete do praga, kjer se odpira pogled na nepriljudno visoko planoto z osupljivimi kraškimi pojavi. Nižje se planota izgubi v prepadne stene, na katerih se je razraslo ruševje. S prelaza se je možno bodisi takoj spustiti v spodaj ležečo dolinico po žlebu s skalami, ali pa zaobiti bližnje vršne stene Muzcev in se nato spustiti v toisto dolino, čim se ponudi prilika.

Na višini 1680 m dosežete najnižjo točko prepadov in greste okrog strmih pobočij 1855 m visokega vrha. Kjer je v skalni utrdbi opaziti razločno vdolbino, zagledate zgoraj levo strm travnik, ki je na vzhodni strani omejen s prodnato brazdo. V zgornjem delu se brazda spremeni v skalni jarek, na vrhi katerega je opaziti nišo. 

Če želite doseči nišo, imate na izbiro dve poti: splezate po brazdi/jarku, kjer srečate kakšen lažji skalnat prehod, ali pa splezate po omenjenem travniku po nejasni stezi. Kjer se steza konča, opazite na levi naravno okno. Da pridete do okna, se morate najprej z majhnega pomola spustiti par metrov po nekoliko nezanesljivem prehodu 1 stopnje, nato po ploščah prečkate po izpostavljeni polici. Le še nekaj metrov vas loči od nenavadnih vrat, pred katerimi stoji kamnit monolit, večni in tihi čuvaj. (1,00 h, 3,00 h). Izdolbina je široka 5,00 m, visoka 6,00 m in prav toliko globoka, proti jugu gleda na prodnat žleb, ki se nato izteka v težko dostopno grapo. Ko se vrnete po pristopni poti do vznožja zadnjega pobočja, imate dve možnosti za povratek: ena možnost je povratek po isti poti, druga pa je povratek po malo znani poti, ki v glavnem ne teče po razvidni stezi in je zato primerna le za najbolj izkušene. Če izberete drugo možnost, morate podolžno prečkati proti levi strani, torej vzhodu, v smeri sedelca na višini 1634 m, ki se nahaja neposredno pod in severno od krasnega vrha z 1703 m višine. Ta vrh je v Reziji znan z imenom Jascarica. Ne da bi sledili določeni poti, prečkate območje, ki je zaradi skal, škrapljišč in razpok izjemnega okoljskega pomena. V približno 40 minutah dospete do prelaza in se spustite na levi hidrografski bok spodaj ležečega jarka, kjer na odsekih zasledite staro stezico. Pri spuščanju se vedno držite te strani, četudi bujno rastje ovira hojo. Potem ko pustite za seboj ostanke bornega pastirskega bivališča in prečkate nekaj kotanj na višini 1260 m, se gozd na levi strne v neprehodno oviro, medtem ko se na desni spušča strm travnat jarek. Na koncu se jarek odpre v planoto s skalnimi izdanki, katere je deloma porastlo različno rastlinstvo. Brez večjih težav dosežete pobočje na višini 1150 m in nato ostro zavijete levo, proti severu-severovzhodu, ter vstopite v bukov gozd, po katerem vas vodi zmuzljiva steza. Spuščate se v smeri cerkvice Sv. Ane iz Camizza. Po prečkanju majhnega travnika dosežete veliko mulatjero, ki pelje do sedla Bocchetta di Zaiavor, »Zajauron« po rezijansko. Pot je označena z oznako C.A.I. št.727 v bližini majhne osamljene smreke. Če krenete levo, v nekaj minutah udobne hoje prispete do lepe gorske kapelice. (l,OO-1,40 h). Ob zaključku se za nekatere dragocene informacije zahvaljujemo gospodoma Luigiju Bobazu in Sabinu iz Liščac (Lischiazze) ter vas opominjamo na dve možni nevarnosti pri prehodu po tej poti: ob začetku sezone so pobočja lahko še pokrita s snegom, na travnatih delih pa so pogosto prisotni gadi.