Vestnik Parka Julijskih Predalp ŠT. 3, december 1997 str. 6,7
(Turo začrtali T. Fiorenza, M. Tondolo in M. Toniutti.)

Predložena tura se vije po desnem pobočju ob potoku Venzonassa, vzdolž južnih sten pogorja Lopiča (Monte Plauris). Hoja po starih mulatjerah in stezah vas pelje skozi listante gozdove, melišča, alpske travnike, bukove gozdove. V celotnem okolju je zelo pomembno prisotna in vidna dejavnost človeka, ki ni le občutno spremenil izvirnega okolja, pač pa je tudi pustil jasne sledi svoje stoletne prisotnosti. Če je dan ugoden, je pokrajina izjemno sugestivna in ponuja krasne razglede na dolino Tilmenta ter divje vrhove Julijskih Predalp. Opazne in pozornosti vredne so obširne planjave cvetja, ki prekrivajo travnike, bolj pozorni in tudi srečni izletniki bodo srečali tudi zanimive živalske vrste.

ČASI

Od naselja Borgo Sottomonte di Venzone do planine Ungarina vam hoja vzame približno 4 ure. Za povratek na izhodiščno točko pa potrebujete še dodatnih 5 ur, če vključite še zavoj do soteske potoka Venzonassa. Celotno načrtovano pot naj bi torej opravili v približno 9 urah. Najvišja nadmorska višina na tej poti je na zahodnem delu vrh Jof di Ungarina, in sicer okrog 1400 m nad morjem, maksimalna višinska razlika pa znese 1150 m.

SEZONA

Turo je možno prehoditi skozi celo leto, zaradi vremenskih pogojev pa priporočamo predvsem pomladni in zimski čas.

OPREMA

Običajna izletniška oprema. Vendar pa priporočamo, da oblečete dolge hlače zaradi prisotnosti klopov vrste Ixodes (poleg tega, da so nadležni, so tudi prenašalci borelije, ki je povzročitelj Lymske borelioze). Enak varnostni ukrep je koristen tudi proti gadom, ki so prav tako prisotni na območju.

TURA

Iz srednjeveškega branika Pušja Vas (Venzone), prenovljenega po potresu leta 1976, dospete do modernega naselja Borgo Sottomonte, nato pa krenete po cesti Pragjel. Po le nekaj deset metrih se na levi strani začenja markirana pot CAI št. 705 (nadmorska višina 250 m), ki je označena z dogovorjenimi oznakami, poleg tega pa na njenem začetku stoji ilustrativna tabla, ki prikazuje prirodoslovne vidike doline Venzonassa.

Na začetku se vzpenjate po blagih pobočjih v bližini ustja doline, ki so jih zaoblili in oblikovali kvartarni ledeniki in za seboj pustili debelo plast morenskega drobirja. Pot se vzpenja vzdolž mulatjere, imenovane "Strètte de Loge", ki vodi do planin na masivu Lopiča (Monte Plauris). Še sedaj je pot omejena s suhozidi in na več daljših odsekih tipično tlakovana s kamnom, v katerem opazite brazde, ki so jih za seboj pustile sani. (Po mnenju T. Miottija se za ta območja značilne terase in z zidovi zaščitene poti zadnje priče starodavnega človeškega naselja, ki sega najbrž v železno dobo).

V približno 15 minutah dospete do nekaj hiš v zaselku Mastrui (395 m), nad katerimi se raztezajo obsežne plasti drobirja s posameznimi skalami. Pot se nadaljuje desno med suhozidom in gosto razraslim bršljanom, na istem kraju stoji tudi velik vodnjak z napajalnikom. Ko se še naprej vzpenjate više, so vedno bolj opazni znaki zapuščenosti, drevesne vrste torej ponovno prevzemajo oblast. Po približno eni uri hoje dospete do melišč, ki jih je močno porasla pionirska vegetacija, melišča se izmenjujejo z območji bolj stabilnega terena.

Za okolje, prečkano v tem prvem delu ture, je značilna hitro in dinamično spremenljiva vegetacija. V pretežnem delu gre za stare košene travnike, na katerih se je po opustitvi nekdanjih obdelovalnih praks gnojenja in košnje hitro razraslo grmičevje in drevesa tistih vrst, ki so bile včasih omejene na žive meje ali jim je bilo prizanešeno zaradi pridobivanja gradbenega lesa. Najbolj pogoste so tiste vrste, ki imajo krilata semena in jih raznaša veter, kot so mali jesen in maklen (Acer campestre), skupaj z grmičevjem in majhnim drevjem kot so leska in črni gaber, katerih semena so hrana za glodalce in ptiče, ki tako nezavedno skrbijo za njihovo razširjanje. Pogoste so tudi vrste, ki se razširjajo po vegetativni poti, kot so robinja, pajesen in rumeni dren. Ko se vzepnjamo na višje nadmorske višine, najprej prečkamo toploljubne sečne gozdove, kjer so zaradi večje globine tal prisotni posamezni primerki  kostanja, puhastega hrasta (Quercus pubescens) in malolistne lipe (Tilia cordata). Sledijo jim plasti grušča, poraščene s pionirskimi vrstami rastlin, med temi goli lepen (Adenostyles glabra) in sršica (Achnatherum calamagrotis). V tem osončenem okolju, kjer ne primankuje globeli in zavetij, so prisotne številne vrste plezalcev kot je pozidna kuščarica, pisana poljarica, smokulja, glavni plenilec kuščarjev, navadni gož in modras.  Od ptičev je tu možno opazovati stržka, šmarnico, belorepca in včasih slegurja, medtem ko izletnika po večjem delu poti spremljajo živahni krekovti. Tipični prebivalci tega okolja iz vrst sesalcev so polhi in vrtne rovke.

Po približno uri in pol hoje zagledate na desni strani pot CAI 705a (888 m). Nadaljujete pot še nekaj metrov in zatem zapustite označeno mulatjero in krenete po stezi na levi strani, ki vas pripelje do travnika na južnem pobočju gore Lopič (Monte Plauris). Sedaj postane napredovanje po strmi poti precej naporno in četudi je steza dovolj razvidna, morate paziti, da ne zaidete s poti. Poplačani ste s čudovitim pogledom na dolino Venzonassa in dolino Tilmenta (Tagliamento). Začetni odsek je deloma grmičast in skalnat, vmes se raztezajo travne površine. Potem ko greste mimo dveh razsoh Costa Taet in Costa Cavallo, se pot izrazito obrne proti vzhodu in se nadaljuje le malo izpod zgornjega skalnatega pasu gorske verige Lopiča (Monte Plauris).

Ta odsek poti je še posebej zanimiv z geološkega vidika. Le malo nad 1000 metri nadmorske višine prečkamo pomemben nariv, ki brazda pobočje od zahoda proti vzhodu, pri čemer prihajajo v stik kamniti sloji različnih vrst in različnih starosti: starejši norijski dolomiti se narivajo na kretske apnence. Poleg tega lahko s poti zelo jasno vidite krivuljo plasti pod vrhom Cima Somp Selve, ter tvorbo debelih plošč. Gre za retijske apnence, ki spadajo med dachsteinske tvorbe, iz katerih je zgrajeno celotno zgornje območje Lopiča (Monte Plauris). Prevladujoč element te pokrajine predstavljajo razsežni visokogorski in subalpinski travniki, ki ležijo tukaj tudi na veliko nižjih nadmorskih višinah zaradi posledic sečnje, ki so jo izvajali v preteklosti z namenom pridobivanja novih pašnih površin. Gre za travnike, za katere je značilna precejšnja sušnost, saj so obrnjeni na južno stran, prav tako so tla prepustna. Značilne rastline teh travnikov so gola bilnica (Festuca calva), pisana vilovina (Sesleria varia), alpska ovsika (Avenula praeusta) in čvrsti šaš (Carex firma), tem se pridružujejo bratinski košutnik (Gentiana lutea symphyandra), Zahlbrucknerjev repuš (Phyteuma zahlbruckneri), črna murka (Nigritella nigra) in žarkasta košeničica (Genista radiata), ki oblikuje obsežne populacije. Med živalskimi prebivalci naj poudarimo razširjeno skalno jerebico (simbol parka), redko vrsto kure, ki ima prav na teh strmih travnatih pobočjih eno največjih populacij. Drugi tu živeči ptiči so kosci, iz družine tukalic, ki je vezan na travnata območja in postaja vse bolj redek v vsej zahodni Evropi, planinska pevka, stržek, planinski kos in krokar. Planinskega orla in navadno kanjo lahko pogosto opazujete med letom. Težje je opazovati plašne in nezaupljive sesalce, z nekaj sreče morda kljub vsemu zagledate primerke gamsa, ki je poleg vsega precej redek na tej strani Lopiča (Monte Plauris).

Prečkati morate nekaj melišč in enostavno premagati cel niz začasnih vodnih tokov, katerih struga je suha in strma in se nahajajo na tistem odseku poti, ki teče pod območjem, imenovanim Graunes. To je široka kotanja, ki se odpira kot pahljača, določa jo linija grebena verige Lopiča (Monte Plauris): je del bazena potoka Gran Rio, značilno zanjo pa je zaporedje nagubanih grebenov ("cuéstis") in zajed ("livinai") ki opredeljujejo precej nemirno morfologijo območja.

Na mestih, kjer so grape, je opaziti značilne izdanke breče, nastale s sprijemanjem starodavnih melišč, kar potrjuje, da to območje ni bilo pod vplivom ledenika Tilmenta, pač pa predstavlja obledeniško okolje. 

V nadaljevanju se pot preokrene skoraj v obliki črke "U" in se nadaljuje po bukovem gozdu vzdolž podpornega zidu Jof di Ungarina, v smeri sirarnice Ungarina.

Zaradi severozahodne izpostavljenosti pobočja, ki ščiti drevesno populacijo pred pretiranim osončenjem ter omejuje učinke suše v najbolj suhih obdobjih, ter zaradi ugodno rodovitnih in precej globokih tal, se je tu uveljavilo bukovje mezofilnega tipa, za katero je v drevesnem sloju značilna prisotnost dominantne bukve, poleg tega pa tudi gorskega javorja (Acer pseudoplatanus), jerebike (Sorbus aucuparia), v bližini skalnatih golic pa tudi kakšne smreke. V zelnatem sloju gozda so prisotne deveterolistna konopnica (Dentaria enneaphyllos), brstična konopnica (D. bulbifera) in trilistna penuša (Cardaminetvifoiia).

Pot iz Ungarina (1296 m) naprej zahteva več pozornosti in orientacijske sposobnosti. Premikate se v smeri južnega vrha, ki je na severni strani prekrit s pašniki, medtem ko je na južni strani termofilno bukovje s črnim borom. Najprej se srečate z majhnim sedlom, ko se spuščate vzdolž grebenske črte v smeri zahoda. Na nekaterih odsekih je pot naporna zaradi goste populacije brina in žuke. Ko prečkate sedlo, se morate spustiti po poti navzdol v dolžini približno 300 m, da dosežete jaso, ki je gosto porasla z brini. Tukaj zavijete desno in vstopite v gozd listopadnih dreves. Napredovanje ni prav enostavno, saj se včasih zdi, da je pot izginila. Cerkvica sv.Antona opata, ki jo vidite pred seboj v oddaljenosti, predstavlja natančno referenčno točko, proti kateri se usmerite. Po približno par sto metrih prečkate zaporedno dva potočka: za prvega so značilni kamniti sedimenti, ki prihajajo na dan in so nagnjeni v skladu z naravno strmino, medtem ko na višini drugega potoka ponovno izgine sled poti. Če se napotite v smeri cerkvice, že v kratkem znova zagledate pot. Dospete do majhnega plazu, ki je v fazi stabilizacije, ko se odpravite naprej, postane pot spet dobro vidna vse do točke, ko se pripoji markirani poti CAI 705a. Povzpnete se po pobočju in pridete do majhne cerkvice Sv.Antona opata (846 m), ki stoji na nizki vzpetini in se dviga nad strugami stranskih potokov, na zahodu teče potok Cervada, na vzhodu pa Gran Rio.

Nastanek objekta skoraj zagotovo sega v XIV. stoletje, uporabljan je bil kot dormitorij, katerega prisotnost na tem kraju je potrjena v dokumentu iz leta 1358. Puščavniško prebivališče je bilo kmalu preurejeno v stajo (ostanki starodavne konstrukcije so še vidni za apsido), in je prispevalo k čaščenju pastirskega tipa, ki je bilo stoletja značilno za cerkev.  Predelava v XVI. stoletju je objektu dala dokončen izgled, leta 1976 pa je bil kompleks Sv. Antona skoraj v celoti uničen. Cerkev je bila med leti 1984 in 1985 obnovljena v izvirni obliki. Cerkev ima pravokotno ladjo in streho z vidnimi tramovi ter prezbiterij z banjastim obokom. Glavna fasada je obrnjena proti zahodu in ima na sredini izzidek, v katerem je polkrožno zaključena arkada, ki vključuje portal in monoforo zvonika, segajočega preko strehe. V notranjosti cerkve je ohranjen dragocen ciklus fresk, pripisanih Gaspareju Negru, beneškemu slikarju, ki je deloval v Furlaniji v prvi polovici 16. stol. Ohranjene so po srečnem naključju: freske so bile odmaknjene še preden so potresni sunki zrušili stavbo, zatem pa je za njihovo restavriranje poskrbel Zavod za kulturno dediščino.

Po obisku cerkvice se pot nadaljuje navzdol (markacija CAI 705a). Precej je strma, vendar pa je dobro označena in popolnoma prehodna, v tem delu vas popelje skozi toploljubne gozdne združbe, ki se izmenjujejo z jasami, v gozdovih je precej izrazito prisotna populacija mladih hrastovih dreves.

Lesovje je sestavljeno iz puhastega hrasta, črnega bora in malega jesena, vmes se pojavljajo stari košeni travniki, travniki s prevladujočo vilovino ali stožkami. Tipične botanične sestavine zelnatega sloja gozda so vilovina, montpellierski nageljček (Dianthus monspessulanus), jajčastolistni golšec (Mercurialis ovata). Prisotnost tovrstne termofilne vegetacije, ki ste jo že lahko opazovali v začetnem delu poti, je posledica posebne južne izpostavljenosti , ki skupaj s prepustnostjo tal določa precejšnjo poletno sušnost. Zanimiva je favna območja, saj je precej razširjen rogač, velik hrošč, katerega samec ima značilne velke spodnje čeljusti, ki spominjajo na jelenje parožke. Prisotnost hrasta je temeljnega pomena, saj se hrošč hrani s fermentirajočo sladko limfo, ki polzi s samih rastlin. Proti koncu meseca junija je precej običajno videti šojo, ki skupaj z živahno veliko sinico najbolj opozarja na svojo prisotnost. Posebej pomembni so sesalci kot so gozdna rovka, zajec, veverica, polh, lisica, jazbec in srnjak. Navsezadnje je treba opozoriti tudi na prisotnost divje mačke, ki velja po vsej zahodni Evropi za redko in občutljivo vrsto, prav v Julijskih Alpah pa je našla enega redkih krajev za svojo naselitev v Alpah.

Pot se izteče na asfaltirano cesto, prihajajočo iz smeri Pušje Vasi (Venzone), v kraju z imenom "Gran Cuéste" (537 m). Priporočamo, da nadaljujete po stezi, ki na drugi strani ceste pelje proti strugi potoka Venzonassa (markacija CAI 704), in doseže strugo v nekaj minutah na višini mostička, imenovanega "Grant Puìnt" (378 m).

Potok Venzonassa je dolg približno 9 km in je pritok Tilmenta (Tagliamento). Njegov vodni bazen se razteza po enem najbolj deževnih območij Evrope in je velik več kot 37 km². Za zgornji tok potoka je značilna razmeroma široka struga, medtem ko je v spodnjem delu struga bolj ozka, z visokimi bregovi, tipičnimi za sotesko. Intenzivna erozijska dejavnost vode je zelo vplivala na spodnji pas doline, zgrajen iz norijskih apnenčasto-dolomitnih kamnin. V tem delu, pod izlivom pritekajočega potoka Cervada, je v prvi polovici 18. stoletja prišlo do velikega plazu. Drobir je zajezil strugo potoka, tako je nastala pregrada, za njo pa začasen bazen. Ko je pregrada popustila pod pritiskom vode, se je prelivni val zgrnil na Pušjo Vas (Venzone) in povzročil obsežne poplave in veliko škode. Ribja populacija vodnega toka je pretežno salmonidnega tipa s prisotnostjo potočne postrvi. Pogosto je možno na skalah in na bregovih opazovati značilnega povodnega kosa, majhnega ptiča velikosti škorca, opremljenega s kratkim repom in rjavim perjem ter zelo opaznim belim oprsjem. Število kosov te vrste stalno upada zaradi posegov uravnavanja, ki jih človek izvaja na škodo alpskih in predalpskih vodnih tokov. 

Pot se zlagoma nadaljuje vzdolž desnega brega potoka, v rahlem vzponu, vse dokler ne dosežete ponovno asfaltirane ceste, ki vas zopet popelje do izhodiščne točke.

Kartografija

Carta topografica per escursionisti - scala 1:25.000 - Foglio 020 (Topografska karta za izletnike – merilo 1:25.000 - List 020)
Prealpi Cantiche e Gìulìe del Genzonese
Založnik Tabacco 

Bibliografija

RAZLIČNI AVTORJI
Il restauro della Chiesa di Sant'Antonio abate (Restavracija cerkve sv. Antona opata)
Boll. Ass. "Amici di Venzone"
Leto XIV - Venzone 1985. 

COOP. UTOPIE CONCRETE
Venzone e il Parco delle Prealpi Giulie (Pušja Vas in Park Julijskih Predalp)
Venzone 1990. 

MAINARDIS G. & SIMONETTI G.
Flora delle Prealpi Giulie nord-occidentali tra il Fiume Tagliamento ed il gruppo del Monte Canin
Gortania (Rastlinstvo severozahodnih Julijskih Predalp med reko Tilment in kaninskim pogorjem)
Atti Mus. Friul. St. Nat.
12, Udine 1990.

MAINARDIS G. & TONDOLO M.
Venzone e il Parco Naturale delle Prealpi Giulie. Geografia e paesaggio (Pušja Vas in Naravni park Julijskih Predalp. Geografija in pokrajina)
Občina Pušja Vas (Venzone)
Venzone 1992. 

MIOTI'I T.
Antichi insediamenti umani nelle Prealpi friulane (Antične človeške naselbine v furlanskih Predalpah)
Del Bianco
Udine 1993. SGOBINO F.

Il Parco Naturale delle Prealpi Giulie.(Naravni park Julijskih Predalp)
Geologia e clima (Geologija in klima)
Comitato di coordinamento (Koordinacijski odbor)
Resia 1994.

SGOBINO F., MAINARDIS G. & CHIUSSI E.
Geologia, flora, fauna e paesaggio del Gemonese (Geologija, flora, favna in pokrajina v okolici Humina)
Comunità Montana del Gemonese (Huminska gorska skupnost)
Gemona del Friuli 1983.

 
SIMONETTI G.
Il Parco Naturale delle Prealpi Giulie. (Naravni park Julijskih Predalp)
Vegetazione, Comitato di coordinamento (Vegetacija, Koordinacijski odbor)
Resia 1997.

SIMONETTI G. & MAINARDIS G.
Carta della vegetazione delle Prealpi Giulie nord-occidentali tra il Fiume Tagliamento ed il gruppo del Monte Canin (Zemljevid vegetacije severozahodnih Julijskih Predalp med reko Tilment in kaninskim pogorjem)
Gortania - Atti Mus. Friul. St. Nat.,
18, Udine 1996