Vestnik Parka Julijskih Predalp ŠT. 1, junij 1997, str. 6,7
(Turo začrtali S. Fadi, M. Tondolo in M. Toniutti)

V kraju Na Bili (Resiutta) zapeljite po deželni cesti št. 42 ter navgor po Rezijanski dolini (Val Resia) približno 6 km. Ko prečkate križišče za Bilo (S.Giorgio) in Ravanco (Prato), nadaljujete vožnjo še kakih 150-200 m ter avto parkirate na majhnem parkirišču na desni strani ceste, v kraju  Tigo.

Prečkajte brv preko potoka Rezija (Torrente Resia) (na višini 360 m), nato zavijte desno ter sledite vodnemu toku nekaj sto metrov (približno 15-20 minut). Pot se nadaljuje po ravnem in vas pelje skozi okolje, kjer se izmenjujejo temačni gozdovi črnega bora in s soncem obsijani travniki, na katerih stojijo dandanes hišice na mestu nekdanjih staj.

Kmalu potem, ko prečkate majhen potoček, se povzpnete približno deset metrov in dosežete majhno sedlo med dvema vrhoma. Gre za moreno iz würmske poledenitve, ki jo je odložil stadijski ledenik, ki je prihajal iz čela Rezijanske doline, in so jo v nadaljevanju razjedali vodni tokovi iz raztopljenega ledu. Tu se spustimo proti prodini Črnega potoka (Rio Nero), za katerega so značilne velike površine terasastih naplavin.

Napljavljene terase potoka Rio Nero ('Cerni Potok' v rezijanščini) prekrivajo nizi spreminjajoče vegetacije, od pionirskih stopenj do gozdov. Najbolj zanimiva je vegetacija meliščnega tipa, v kateri prevladujejo vrste iz gorskih področij kot je alpska velesa (Dryas octopetala), ki prekriva najnovejše naplavine, ter vednozeleni gornik (Arctostaphylos uva-ursi), ki se skupaj s spomladansko reso in žanjevcem (Polygala chamaebuxus) razširja pod nekaj združbami črnega bora. Poleg tega so prisotne pomembne endemične vrste kot je kranjska peruša (Matthiola carnica), dvobarvni glavinec (Centaurea dichroantha) in Berinijev jajčar (Leontodon berinii). Ribja populacija v potoku je pretežno salmonidna, med njimi potočna postrv, ter hibridi med potočno in soško postrvijo. Prisoten je tudi kapelj ali glavač.

Potok prečkate po lesenem mostičku in nato zavijete levo po potki ob potoku (markacija CAI št. 703) ter se pomikate naprej v dolino, ki se vedno bolj oži.

Intenzivna vodna erozija je izkopala globoko zarezo in sprožila nastanek tipične fluvialne oblike soteske. Zato morate zapustiti strugo potoka in se začnete dvigati po serpentinah, zgrajenih iz suhozida, ki se dvigajo vzdolž sten kamnitega žleba.

V kratkem času se precej dvignete in desno od steze zagledate majhen izvirek (prebivalci Rezije ga smatrajo za čudežnega), ki priteka iz skal. Pot se tu nadaljuje po lesenih stopnicah. Ob poti srečate staro križno obeležje in majhen kipec Marije: s te točke je krasen razgled na nasprotno pobočje, na katerem raste semenski gozd avstrijskega črnega bora (Pinus nigra ssp. austriaca).

Obstoj semenskih gozdov je temeljnega pomena za vzgojo mladih gozdnih dreves: semena, namenjena drevesnicam in pogozdovanju morajo dejansko biti znanega in potrjenega izvora ter morajo zagotavljati določene genetske lastnosti, saj je njih namen spodbuditi postopno in dolgoročno izboljšanje italijanskega gozdnega bogastva. V ta namen je nastala Nacionalna knjiga semenskih gozdov, ki je uradni register vseh gozdov z najboljšimi karakteristikami. V ta dragocen register je vključen gozd črnega bora, ki se nahaja v zaključnem delu doline, na desnem pobočju. Gozdovi črnega bora, skozi katere se vije pot, spadajo zaradi strmih naklonov tal in zaradi visokih količin padavin v ekološko varianto, povezano z bolj vlažnimi talnimi podlagami, za katere je značilna velika razširjenost pisane šašuljice (Calamagrotis varia) in trstikaste stožke (Molinia arundinacea), četudi ne manjka rastlin bolj suhih podlag kot sta spomladanska resa in vilovina.

Ko pridete iz grape, nadaljujete po poti, izklesani v skalo, spremlja pa vas žuborenje potoka. Lepota pokrajine je navdihujoča: ozka pot se drži robov doline, stari in skrotovičeni bori poganjajo iz skalne stene, globoke soteske, bobneči slapovi in zelena zrcala vode v kotanjah vzdolž toka potoka predstavljajo izstopajoče poteze. 

V času zorenja predstavljajo semena borov zelo priljubljeno hrano številnih vrst sesalcev in ptičev: visoka vsebnost olja in energetskih snovi v semenih tvori pomembno hranilo zlasti v zimskem času, ko so kalorične potrebe telesa povišane.

Skozi prijetno okolje hodite še nekaj sto metrov, nato dospete do majhne prevale, prekrite z bukovim gozdičkom, nakar se spustite po kratkem odseku poti do potoka. Prehod čez potok je udobno speljan po mostu iz drevesnih hlodov. Pokrajina je skopa in divja, naokrog so strme stene, ter skupine vrb in slečev.

Ponovno se začnete dvigovati po napornem melišču (opremljenem z jekleno vrvjo za lažje vzpenjanje in spuščanje), po prestopu sekundarnega potoka počasi napredujete po popolnoma spremenjeni pokrajini: golo skalovje prvega dela poti tukaj nadomestijo gosti bukovi gozdovi  zgornjega dela doline.

Zaradi svežih tokov vlažnega zraka, prisotnih vzdolž potoka in zaradi lege spadajo te združbe med visokogorsko bukovje, zato vključujejo tipične elemente kot so med drugim okroglolistni kamnokreč (Saxifraga rotundifolia), jerebika (Sorbus aucuparia), alpski nagnoj (Laburnum alpium) in črno kosteničje (Lonicera nigra). Tipični prebivalci teh gozdov so polhi, alpska rovka med ujedami pa kragulj.

V senci gozda se pot nadaljuje kar lep del, po 15-20 minutah hoje pa nižje pod potko zagledate ostanke stare zapornice za splavljanje lesa (723 m), ki se nahaja znotraj gozdne posesti Občine Rezija (Resia). Zelo jasno je možno razločiti dva velika kupa kamnov, kletko, narejeno iz bukovih debel, zagozdenih in z žeblji zbitih skupaj, v katero se je polnilo na kraju pridobljeno kamenje.

Zapornica je prekinjala tok potoka in je omogočala nastanek majhnega umetnega bazena. Na spodnji strani objekta je bil odložen les. Ko je voda v bazenu dosegla maksimalno višino, so odprli pregrado, tako je vodna masa, ki se je silovito pognala navzdol, s seboj odnesla tudi naložen les. Uporaba takšnega načina transporta lesa je bila zelo razširjena (vse do 50. in 60. let prejšnjega stoletja) v vseh gorskih območjih. Zapornica na Črnem potoku (Rio Nero) je bila na svojem dnu široka 5 m, na vrhu pa 25 m. Njena višina je dosegala 8 m, bazen za zapornico je imel prostornino 1500 kubičnih metrov.

Pot nadaljujete po gozdu še približno 15 minut, dokler ne dosežete izsušene struge potoka.

Dolina tukaj pokaže vse svoje morfološke značilnosti, ki so tipična posledica ledeniške dejavnosti. Kmalu prispete (še vedno sledite belim in rdečim oznakam poti CAI št. 703) do obnovljene sirarnice Rio Nero, ki stoji na jasi (865 m), obkrožena s smrekami in macesni.

Opazovanje bližnje okolice nas privede do zaključka, da prisotnost smreke in macesna na tej nadmorski višini ni običajna. Kar pomeni, da je te zaplate gozda umetno zasadil človek pred približno 30 leti. S tovrstnimi posegi (zelo razširjeni v 60. letih) so nastale populacije dreves, ki niso popolnoma v soglasju z okoljskimi značilnostmi tega območja in so zato zelo občutljivi za napade parazitov, atmosferske vplive in požare. Poleg tega izkazujejo zelo majhno sposobnost obnavljanja potem, ko utrpijo kak napad.

Planšarija je bila v uporabi vse do 50. let za pašnjo živine na planini: tu se je paslo približno štirideset glav govedi in prav toliko koz, kot nam izpričuje Poročevalec Furlanskega kmetijskega združenja, objavljen leta 1911. Najem sirarnice se je iz leta v leto obnavljal, saj ni bilo planšarjev, ki bi bili pripravljeni skleniti daljše pogodbe. Potresi leta 1976 so sirarnico uničili, stavba je bila obnovljena v letu 1990 in je prevzela vlogo planinske koče v sklopu pobud za upravljanje Parka julijskih Predalp. Z visoke planote so vidni vrh Cime di Campo in en del gorske verige Muzcev (Musi). Povratek je po isti poti. Iz planinske koče se je možno povzpeti po čelu doline in tako dospeti do ozke škrbinice La Forchia ali pa nadaljevati v smeri sedla Poljice (Forca Campidello) (markacija CAI št. 726), sicer pa lahko krenete tudi po poti št. 707a do sedla Forca Tasacuzzer in se zatem vzpnete (markacija št. 707) na vrh gore Kucer (Monte Cuzzer) (1462 m).

Semena iščejo veverice in rumenogrle miši, ki spretno splezajo na rastlino in dosežejo storže v vrhu. Tudi drugi glodalci, kot je gozdna krtica, imajo radi semena, vendar se morajo zadovoljiti s tem, kar pade na tla ali kar veter odlomi. Med ptiči so za izvleko semen iz storžev najbolj usposobljeni mali krivokljuni, vendar pa tudi brglez ali veliki detel s svojim kljunom znata izbezgati semena iz storžev.

Kartografija

Carta topografica per escursionisti - scala 1:25.000 - Foglio 020 (Topografski zemljevid za izletnike – merilo 1:25.000 - List 020)
Prealpi Carniche e Giulie del Gemonese (Karnijske in Julijske Predalpe v okolici Humina) - List 027
Canin-Valli di Resia e Raccolana - Edizioni Tabacco (Kanin-Rezijanska in Reklanska dolina – Založnik Tabacco)

Bibliografija

RAZLIČNI AVTORJI
Il Cammina
Friuli-VeneziaGiulia
Založnik Ambiente, Milano 1995. 

GRUPPO ALP. GHIRI DI RESIA,
La Val Resia e le sue montagne (Rezijanska dolina in njene gore),
Bolzano 1987. 

SGOBINO F.,
Il Parco Naturale delle Prealpi Giulie. (Naravni park Julijskih Predalp)
Geologia e clima,
Comitato di coordinamento, Resia 1994 (Geologija in klima, Koordinacijski odbor, Rezija 1994) 

SIMONETTI A.
L'antica tecnica della fluitazione del legname mediante l'utilizzo di chiuse (Starodavna tehnika splavljanja lesa z uporabo kluž)
Comunità Montana Canal del Ferro-Val Canale (Gorska skupnost Železna dolina-Kanalska dolina)
Pontebba 1993.

SIMONETTI G.
Il Parco Naturale delle Prealpi Giulie. Vegetazione (Naravni park Julijskih Predalp. Vegetacija)
Comitato di coordinamento - Resia 1997 (Koordinacijski odbor – Rezija 1997)