Območje Alp je bilo v zadnjem milijonu let izpostavljeno več poledenitvam, ki so se izmenjevale z relativno toplimi ali zmernimi obdobji. Morfološki razvoj je bil zato podvržen menjajočim se erozijskim procesom, ki so bili včasih pretežno ledeniškega izvora, drugič pretežno fluvialnega. Prav zaradi tega pojava lahko danes poleg tipičnih rečnih morfologij pogosto odkrijemo posebnosti, značilne za ledeniško morfologijo. Zadnja prevladuje predvsem v višjih območjih dolin, kjer je opaziti lepe primerke še popolnoma ohranjenih ledeniških krnic: v kraju Cjadinut (Kadin - M. Cadin) in predvsem v obsežni visoki planoti Oslove jame (Foran dal Muss)- ravnina Prevala (Piano di Prevala), ki kaže sledi zadnjih ledenikov. Še dandanes obstaja majhen ostanek ledenika neposredno severno od vrha Kanina M.Canin), poleg nekaterih drugih majhnih snežišč.

Gre za zelo pomemben pojav, saj je to eden redkih ledenikov v vzhodnih Alpah, zlasti pa je to najnižje ležeči ledenik. Vzrok je v sovpadanju dveh odločilnih dejavnikov: občutne količine padavin v območju in severne lege. Še vedno neokrnjene ali skoraj neokrnjene ledeniške doline se odkrivajo pogledu predvsem vzdolž severnih pobočij gorskih verig: Muzci (M. Musi) in zgornja dolina Val Lavaruzza. V nekaterih primerih so ohranjene sledi stadijskih ledenikov iz časa po zadnji poledenitvi, ki so odložili morenske loke tudi precejšnje širine. Najbolje ohranjen morenski lok je tisti v bližini Sv. Ane pri Krnici (Carnizza), ki ga je oblikoval majhen ledenik, ki se je spuščal z Zajavorja (M. Zaiavor). Rečna morfologija pa nasprotno prevladuje v spodnjem predelu dolin, kjer je erozija v splošnem zelo intenzivna.

Dejansko so precej številni primeri dolin z globokimi useki ali celo soteskami. Značilne so soteske potoka Rio Nero ali Črnega potoka in potoka Venzonassa, iz kraja Stuve do Pušje Vasi (Venzone). Na območju parka je poleg tega nekaj primerkov visečih dolin, kakršne so doline  Lavaruzza, Cjampeit in Lavarie. Le-te gledajo na ravnino Tilmenta-Bele (Tagliamento-Fella) z višinske razlike 200-250 m, zato so v času aktivnosti rečnih vod tukaj vidni visoki slapovi. Precej običajni so tudi skoki v rečnem dnu vodotokov, zaradi katerih so prisotni številni čudoviti slapovi in brzice. Poleg že omenjenih so še posebej impresivni slap na izviru potoka Barmana, kraškega izvira z znatnim pretokom, slapovi na potoku  Lavarie nekoliko zahodno od Plan dai Portolans, na potoku Lavaruzza v kraju Parés ter, nenazadnje, vzdolž Črnega potoka (rio Nero) v odseku soteske. Med goro Kadin (Cadin) in vrhom Campo je viden redek primer fosilne doline, kjer tok vode ponikne.

V kraju Cjadinut je dejansko dobro ohranjeno čelo starodavne doline, ki je bila usmerjena proti zahodu. Sledovi dolinskega dna so še vedno vidni do planine Campo in sestojijo iz značilnih protipobočij, dandanes vrinjenih med globoke prečne ureze, ki so jih izdolbli potoki Cadin, Palalunga in Miniera in so odgovorni za pojav pronicanja vode. Oblike kraškega tipa so najbolj obsežne in izrazite na visoki planoti Oslova jama (Foran dal Muss) ob vznožju Kanina. Tukaj je možno opazovati praktično vse kraške pojave, tako površinske kot podzemne, zato je območje pravi kraški vrt precejšnjih dimenzij: od Bele Peči (Bila Pec) do Cuel Scláf. Pojavi so še zlasti intenzivni na Col delle Erbe in Foran del Muss, kjer najdemo največje votline v tem območju, globoke preko 1000 metrov.