Vrste gozdov, na katere naletimo ob prehajanju skozi doline parka, so rezultat skupnega učinka delovanja dveh temeljnih ekoloških dejavnikov: poseben klimatski režim v območju ter geološka podlaga. Velike količine dežja, relativno mile temperature in dokaj omejena toplotna nihanja skupaj določajo klimatski režim oceanskega tipa, ugoden za razvoj bogate in raznolike vegetacije, ki jo lahko razdelimo na naslednji način

• fitoklimatski pas CASTANETUM (kostanjevi gozdovi) z združbami mezofilnih listavcev, termofilnih bukovij in borovimi gozdovi;
• pas FAGETUM (bukovja) s čistimi ali mešanimi bukovimi gozdovi, mešanimi borovimi gozdovi, občasnimi jesenovimi gozdovi;
• pas PICCETUM (smrečja) z mikrotermnimi bukovji, mešanimi združbami z jelkami, smrekami in bukvami, macesnovi gozdovi, ruševje, jelševje, travniki.

Na najbolj osončenih pobočjih, za katera so značilna dokaj revna, prepustna in ne ravno globoka tla, se razvijajo mešane populacije črnega gabra in jesena, možna je prisotnost belega javorja in bukve. Z vidika gozdarjenja predstavljajo te rastlinske združbe v splošnem gozdove majhne gospodarske vrednosti, katerih glavni proizvod so drva za kurjavo. Na višjih legah in na bolj razvitih tleh se pojavlja bukovje, čisto ali mešano, ki v kvantitativnem pogledu predstavlja najbolj pomembne združbe v parku in nudi možnostjo zagotavljanja tako drv za kurjavo kot gradbenega lesa. Smrečja so gozdovi, ki so v glavnem sestavljeni iz smreke, kateremu se lahko pridruži bukev, v določenih pogojih pa tudi jelka. Iz teh gozdov se pretežno pridobiva gradben les.

Nad 1400 metri je možno najti redke macesnove združbe in razširjeno ruševje, z izrazitimi varovalnimi in kolonizatorskimi lastnostmi. Še višje se gozdni sestavi umaknejo visokogorskim travnikom. Vsi gozdovi v javni lasti so vključeni v Načrte ureditve, ti pa predstavljajo nujen inštrument za pravilno upravljanje in izkoriščanje gozdnega bogastva.